Prvi pohod z razgledi Matterhorna

Zermatt, 22. 8. 2023

Check-in v hostlu lahko opravim šele ob četrti uri popoldan, razveseli me kavč v avli, ki ga okupiram za nadaljnjih nekaj ur. Kot pod vplivom najhujše droge, zaspim v roku parih sekund. Skupaj z meglo, ki se razpostrira tekom doline, se dvigne tudi megla pred mojimi očmi. prvi pogled iz moje udobne pozicije fetusa pa del veličastnega Matterhorna. Vrh je še vedno odet v meglo, vreme je naklonjeno, čuti se vročina sonca, ki se skozi megleno preprogo bori za mojo pozornost. Pohodnica po duši se ozira za novim ciljem. Mesta Zermatt zmanjka proti koncu doline, pod gorovje Cervine vodi par stezic, ki so lahko dosegljive. Če bom imela nekega dne možnost vzgojiti malega pohodnika, tale train zagotovo ne bo ostal neosvojen. Trenutno sedim na vlaku in čakam, da me odpelje proti Franciji, ko pišem retrospektivo pohoda, ki me je popeljal tako blizu vrha. Moj Spotify me pozna tako dobro, da točno ve, kaj rabim slišat v tem trenutku. Oj, Triglav moj dom in Laibach mi za pičlo sekundo orosita oči. Vsem vonjavam na vlaku navkljub bi se tale trenutek lahko opisal kot srečen.

Back to the story. Do Zmutta je par sto metrov višinske razlike, pot se vije počasi. V mali vasici se preobrazim v Heidi in se pretvarjam, vsaj za tistih pičlih nekaj ur, da ne vem, kaj me čaka doma. Tečem po travniku, kjer me prevzemajo močne vonjave vseh visokogorskih cvetlic in se v nekem trenutku odločim, da postanem lastnica skoraj podrte kočice, ki vztrajno kljubuje času. Tako skoraj strta deluje, potrebuje svoj čar nazaj. Tako podobni sva si. Še par minut in idilični Zmutt je dosežen. Miniaturno vasico sestavlja par restavracij, v kočici na koncu pa najdem fotografije z začetka prejšnjega stoletja. Dobim občutek, da so imele glavno besedo v vasici zagotovo ženske, Predstavljam si sebe, verjetno s pipo med zobmi, v klepetu o življenjskih modrostih z njimi.
Ker se mi nikamor ne mudi, si za bližnjo hišico ustavim čas. Najdem udoben prostor na travniku, uživam v kavi in družbi Vlada Kreslina ter brez sramu, kot da sem sama na tem širnem svetu, zapojem.
Besede se počasi sestavljajo v skoraj da že smiselne povedi, sestavlja pa se tudi razgled, po katerega sem prišla. Ujamem parminutno okno in posnamem tisoč petsto osemdesed identićnih fotografij vrha. Za vsak slučaj.

Matterhorn sramežljivo se smehlja,
vetrič nežno pihlja,
ko na uho mi šepeta,
da rad me ima.

Travnik me je vzel za svojo, na vsake toliko je izza vogala pokukal gospod, očitno lastnik koče s posmehljivim ku-ku-jem. Na sinjem nebu se oblaki postavijo v linijo – z malo domišljije lahko prebereš “I love you”. Ko je sonce že dodobra opeklo skoraj razgaljeno telo (vročina me ubija) in me obogatilo z novimi linijami, krenem nazaj v dolino. Preostanek dneva prebedim v občudovanju tega, kar stoji pred mano. Opazujem nastajanje oblakov in razmišljam o svobodi, vsaj trenutni, ki sem si jo vzela. Vzela, kot da do sedaj ni bila moja. Jules, zavestno jemlji vse, za kar si mislila, da si moraš prislužiti. Večerja na bližnjem gričku z okusom prižgane gobove juhe. Luksuz z upgrade-om sobe z lastno kopalnico in zastonj brisačo. V sobo, ki je več kot očitno okupirana z žensko energijo, vstopi Izzy, ki je ta dan osvojil 4 tisočaka, tako za šalo. Maročan, ki živi v Nemčiji, si je privoščil gorniški vikend. Totaln car. Opazim, da mu je v sobi malenkost nelagodno, zato seveda začnem pogovor. Zdi se prijeten, poln iskrenih nasvetov. Nekaj čez četrto zjutraj me zbudi z brco nečesa, kar mu je stalo na poti in hripavim, šepetajočim goodbye-em.