Alpine Italijanska zgodba
Para, sveže testenine, vonj bazilike, česna, vino, pica, kava, zgodovina, Rimljani, Michelangelo, Da Vinci, mafija, mocarela, moda, mandolina, maska, talk show. Veter asociacij zapiha vedno, ko pomislim na Italijo. A vendar nekako pozabim na košček tam nekje na severu, čisto na robu države. Po letu življenja v Italiji sem državo po dolgem in po čez prepotovala prav z vlakom, a čeprav je vrhove italijanskih Alp težko spregledati, sem ta del vedno nekako preskočila. Glede na to, da živim tik ob meji, sem ta košček Zemlje dojemala samoumevno, kot nekaj kar poznam. Kaj malo sem se zavedala, da bo ravno Italija vrhunec mojega Interrail potovanja po Alpah. Nekje za devetimi gorami, bogu za hrbtom in več tisoč kilometrov stran od bleščečega Rima, se nad jezerom Como nahaja mali planinski raj Riffugio Alpetto di Torno. Kaj za vraga? Ja, to isto vprašanje je bilo v zraku cel dan, ki sva ga porabili za potovanje do tega misterioznega kraja.
Sva dve Katji iz Slovenije, ki sva se razmeroma nepripravljeno, predvsem pa neobremenjeno in z okrnjenimi prihranki odpravili na Interrail dogodivščino, z vlakom po Alpah. Pot smo začeli v štirih, zaključili pa sva jo sami, a to je zgodba za drugič. Italija je bila prvotno mišljena le kot enodnevni postanek nazaj proti domu, a sva že prvi dan zašli iz prvotnega plana in se osredotočili na vreme. Ker oblaki namreč pogosto zadenejo ob apnenec, zatemnijo nebo, pozelenijo doline in izpraznijo denarnice, predvsem v Švici, sva se z nočnim vlakom iz Münchna do Milana odpeljali soncu naproti. Da, google weather je lahko tudi vodič. Po dvanajstih urah vožnje, sedmih partijah kartanja, 46 različnih spalnih položajih, se je vlak ustavil za rumeno črto železniške postaje Milano Centrale. Na tla prestolnice mode sva izstopili v stilu neprespanega grunga in se vprašali, kam naprej. Cilj je bil namreč odkrivanje malih alpskih vasi, gora, narave. Ob kapučinu in briošu so se možgani ponovno zagnali in prst je pristal na jezeru Como. To je tretje največje ledeniško jezero v Italiji, ki se nahaja blizu italijansko-švicarske meje. Je eno izmed najglobljih jezer v Evropi, dno leži kar 200 metrov pod gladino morja.
Ponovno na vlaku, po eni uri pa že na osrednji postaji Como S. Giovanni. Mesto Como že od časa antike obdaja aristokratski zrak, ki še danes privablja petične goste iz celega sveta. O tem priča monumentalna renesančna arhitektura, vile raztresene po okoliških hribih, v eni izmed njih naj bi svojo poletno rezidenco imel tudi karizmatični George Clooney.
Mesto je čudovito, čeprav gre za alpski svet, gorsko jezero, prav renesančna arhitektura, mediteranske hiše po vaseh in vijugasta cesta ob jezeru spominjata na Amalfijsko obalo. Tudi to je Italija. Posledice sicer vznemirljivih odločitev v zadnji minuti so tudi težave s prenočiščem. Hostel Riffugio Alpetto di Torno je bil cenejši od dveh razpoložljivih in brez posebnega poglabljanja o dostopnosti, sva ga rezervirali. Kar se je hkrati izkazalo za nepremišljeno in posrečeno hkrati. Namreč, če bi se prej pozanimali o povezavah, se nikoli ne bi znašli na tem čudovitem kraju. Do vasi, najbližji kraju Piano del Tivano, je peljal namreč le en večerni avtobus in voznik nama je z nasmehom povedal, da imava srečo, da sploh pelje. 45 minutna vožnja je minila z vzdihi in stotimi neuporabnimi slikami razgleda na jezero skozi okno avtobusa. Izstopile sva na zadnji postaji, pred nos pa nama je zapeljal star džip, iz katerega je skočil Danielle, mlad lastnik hostla. Ena spredaj, druga v prtljažniku in že se peljemo po makadamski cesti proti cilju. Riffugio Alpetto di Torno ni klasičen backpackerski hostel, temveč bi mu lahko rekli kar planinska koča. Koča, ki jo vodi mlada družina, je obdana z naravo, zunaj se pasejo krave, koze, osli, konji, pravi alpski safari.
Zjutraj sva se odpravili na pohod po okoliških grebenih. Na tej točki velja poudariti največjo prednost brezciljnega tavanja – če greš, nekam prideš – presenečenje. Brez pravih pričakovanj sva osupli obstali na vrhu prvega grebena. Pred očmi so se zlile barve jezer Como in Lecco ter alpski vrhovi v ozadju. Obdani z dramatično pokrajino sva sklonili glave za karte Ena – igro, ki se je izkazala za dobro socializacijsko potezo med potovanja. Ni minilo 10 minut, ko se nama je pri igri pridružil kolesar Franccessco, nadaljevala pa se je na planini še z vsemi zaposlenimi. Do večera sva postali že del družine in skupaj z njimi sedli za večerjo.
Tako se je zaključilo najino potovanje. Vlak je izjemno javno prevozno sredstvo, ki odlično povezuje celotno Evropo, brez večjih težav in s pogledom na pot te pripelje v vsa večja in manjša evropska mesta. Ker pa sem tudi sama iz majhnega alpskega kraja, sem pričakovala težave z dostopom do prave alpske kulture. Ta je namreč skrita v malih gorskih vasicah, ki so že od nekdaj veljale za odročne. Odročnost, dvorezni meč, ki hkrati ohranja pristnost in lepoto teh krajev, istočasno pa se prav zaradi nje mladi odseljujejo v mestna središča in ti kraji zato izumirajo. Zadnji del te alpske izkušnje, Italije, je iz moje glave izbil pesimizem. Vedno več ljudi se zaveda vrednosti narave, tako turistov kot turističnih delavcev. Za vsako lepo stvar, izkušnjo je potrebno vložiti nekaj truda, potrpežljivosti in srca. Šele tako se zaveš njene dejanske vrednosti in jo spoštuješ. »Kako to, da sta se odločili priti sem?« je bilo prvo vprašanje Daniella. Odgovor na to vprašanje pove vse. Ne gre namreč le za nekaj slik in všečkov na družbenih omrežjih, gre za izkušnjo. Pogosto slišani očitki, da so hribovci zaprti, zadrgnjeni ljudje, ki ne vidijo čez svoje hribe, so padli v vodo. Včasih se je treba na goro le povzpeti, da vidiš celoto.
Katja Humar