Izsek iz dnevnika na dan dvajsetega julija

Zdaj ko potujem imam občutek, da sem se iz realnega sveta preselila v nekega neresničnega. Kot, da je čas v tistem realnem svetu obstal, jaz pa prešla v drugo dimenzijo. Ko zdaj sedim pod belim cvetočim olenadrom, ko se v ozadju predvaja glasba poletja-veselih navdušenja polnih vzklikov otrok v harmoniji s ponavljajočim se trkom vode ob skale, točno tu si želim, da bi se čas vstavil, da bi lahko obstala v tej dimenziji časa in prostora za vsaj še malo. Da bi imela čas ljudi, ki sem jih spoznala v poletni nerealnosti, bolje spoznat in jih obdržat ob sebi. A kaj kmalu se bom morala vrniti nazaj; v življenje, kjer ljudje delajo, da lahko živijo – ven iz moje poletne pravljice, ki jo živim zadnje dneve. Vem, da bom kmalu brala prav ta zapis in še vedno vonjala bel oleander in čuta toplo sapo na koži in si nato zopet želela, naj se čas vendarle ustavi in obstoji vsaj malo.

_Urška Malik