Na 3000 metrih na hitr

Običajno se rad že vnaprej organiziram, saj sem rad že pripravljen na destinacijo. Tokrat sem se lotil bolj sproščenega načrtovanja in si pustil, da se načrt izoblikuje sproti. Tako sem bil na poti v Scuol, ko sem verjetno že v četrto isti dan gledal zemljevid in razmišljal v kateri klanec naj se podam. Scrollam in scrollam in na koncu mi pade v oči Piz Minschun, opisan kot relativno lahek tritisočak. Zdela se mi je idealna priložnost, vreme je kazalo uredu, tako da ni bilo več vprašanj, v kateri klanec bom šel. Tako sem se spravil med svojo nastanitvijo v Scuolu na Piz Minschun. Pot je bila res lepa, šel sem že zjutraj in prehitel večino pohodnikov, kar mi je omogočilo, da sem lahko sam užival v travnikih, razgledih, čistem zraku, svizcih in potokih. Res spokojna in mirna narava, ki jo lahko najdeš samo v takih hribih. Kar nisem se mogel nehati čuditi, ker sem za vsakim vogalom videl nov razgled vreden kratke pavze, da sem se lahko načudil. Seveda pa je bil poseben trenutek na vrhu, ko sem presenetil samega sebe in dosegel vrh mojega potovanja. Razgledi okrog in okrog so bili le drobec za občutek tega strahospoštovanja do narave, ki ga lahko v popolnosti začutiš le v najbolj neokrnjenih kotičkih. Takrat sem se šele zavedal, da mi vsakdanja alpska veduta pomeni veliko več kot le neko lepo ozadje, ampak predstavlja dom.

~ David Šuštar